Leta 1934 je Slovan z igriščem za Kolinsko dobil svoje prvo stalno domovanje v Zeleni jami. Ob bližini Most se je v društvo prvič začela množičneje vključevati delavska mladina, tako da je Slovan kmalu postal tudi revolucionarna postojanka. Policija ga je zaradi tega pred drugo svetovno vojno razpustila, večji del zaslug pa gre verjetno Mirku Percu – Maksu, članu KPJ in narodnemu heroju, ki je bil v klubu sprva igralec, kasneje pa se je posvetil delu z mladimi.

Po drugi svetovni vojni je prišlo do sprememb organizacijskega ustroja športa in pretvorb športnih klubov v fizkulturna društva, tako da je bil moščanski klub ponovno formiran kot FD Borec.
Moštvo se je bilo prisiljeno preseliti, in sicer na selezijansko igrišče za Kino Triglav, v neposredno bližino današnjega domovanja. Tam so spomladi 1946 začeli s tekmovanjem v ljubljanskem okrožju in že v prvi sezoni osvojili odlično tretje mesto, ki je zagotavljalo nastop v kvalifikacijah za državno ligo, vendar jim žal ni uspelo. A na nastop med najboljimi ni bilo potrebno čakati prav dolgo, saj so se uvrstili v razširjeno slovensko ligo v sezoni 1946/47. Nogomet na Kodeljevem se je tako konec štiridesetih znašel tip pred propadom, a preostali igralci so nato le uspeli obnoviti društvo, ki je v nižjih ligah začelo ponovno nastopati kot DŠD Slovan. Sledil je postopen vzpon in moštvo se je leta 1953 uvrstilo v slovensko republiško ligo zahod, v tem času pa so rdeče-beli prišli tudi do finala republiškega pokala, kjer so nažalost izgubili z 1:2. Leta 1958 se je Slovan uvrstil v novo formirano enotno slovensko ligo. V njej je Slovan vse do razpada Jugoslavije igral vidno vlogo, z dvaindvajsteimi sezonami pa zaseda tudi mesto pri vrhu večne lestvice tega tekmovanja.

A prvi večji rezultatski uspeh je prišel v pokalu, kjer se je Slovan leta 1961 presenetljivo prebil vse do finala, tam pa na domačem igrišču po podaljških nesrečno izgubil z Mariborom 1:2. Prvi vidnejši ligaški rezultati so prišli leto kasneje, ko je ponos Kodeljevega osvojil drugo mesto takoj za Olimpijo in si prislužil nastop v kvalifikacijah za drugo jugoslovansko ligo. V prvem kolu je razmeroma lahko opravil z Leotarjem, v finalu pa je bil z 0:3 in 0:2 boljši varaždinski Varteks.
Nato je Slovan z novo ambicioznejšo upravo že po treh sezonah s točko prednosti pred Aluminijem osvojil tudi svoj prvi naslov republiškega prvaka. S tem velikim uspehom si je Slovan zagotovil nastopanje v močni drugi jugoslovanski ligi za sezono 1965/66, ob čemer so poskrbeli za številne okrepitve in prvega profesionalnega trenerja Janeza Skuška, hkrati pa je današnjo podobo dobil tudi stadion v športnem parku Kodeljevo. A ambicije uprave so bile vendarle nekoliko nerealne, okrepljena ekipa na čelu z Olimpijinimi Rojino, Benčičem in Biočićem je zahtevala precej denarja, tega pa na Kodeljevem ni bilo in pred tretjim spomladanskim kolom je obubožano moštvo Slovana izstopilo iz tekmovanja.

Do ponovnega vzpona je prišlo šele na začetku sedemdesetih, ko se je ekipa po vodstvom novega stratega Branka Elsnerja vrnila sprva do območne lige, po dveh sezonah pa leta 1973 tudi do slovenske. Slovanovci so takrat zabeležili le en poraz, pred drugim Primorjem pa imeli kar osem točk prednosti. Nadaljevanje pod različnimi novimi trenerji v slovenski ligi ni bilo tako uspešno in Slovan se je moral leta 1976 spet posloviti od elite.
Vendar se je Slovan uspel zadostiti nekaterim omejitvam in se tako po enem letu po administrativni poti vrniti v slovensko ligo. Ekipi pod vodstvom Franja Frančeškina je šlo v prihodnjih letih kar dobro, v prvih treh sezonah so osvojili peto, šesto in drugo mesto, po tem pa leta 1980 igrali še v finalu pokala. Tam tudi v tretje ni šlo, v Žalcu je po streljanju enajstmetrovk slavil velenjski Rudar. Drugo mesto v ligi so ponovili prihodnje leto, ko jih je za točko prehitelo Šmartno, a jih je zveza po odpovedi slednjega naknadno povabila v drugo ligo. Na Kodeljevem so to možnost zavrnili, kar pa ni pomenilo, da se igranju v višjem rangu povsem odpovedujejo. Prišla je namreč zgodovinska sezona 1982/83, v kateri so osmega septembra z zmago proti velenjskemu Rudarju s 4:1 najprej končno osvojili republiški pokal, nato pa spomladi prepričljivo še ligo za svoj drugi državni naslov in vnovično uvrstitev v drugo jugoslovansko ligo.

Večjih uspehov Slovan v SNL ni dosegel, pod sponzorskim imenom Mavrica Slovan je prvo sezono končal na desetem mestu, a uspel doma remizirati tako z Olimpijo kot Mariborom, priložnost za igro pa je na nekaj tekmah dobil tudi mladinec Sebastjan Cimerotič. Prihodnjo sezono je bilo moštvo še dodatno oslabljeno, a je uspelo pod vodstvom Milovana Tarbuka predvsem spomladi prikazati nekaj odličnih iger. K uvrstitvi na solidno enajsto mesto je več prispeval novinec Sašo Udovič, ki je poskrbel za svojevrsten rekord. Kot najboljši strelec lige je s 25 zadetki zabil več golov kot vsi njegovi soigralci skupaj. Že naslednje leto se je Slovanova prvoligaška epizoda za nekaj časa zaključila, saj je ekipa v šestnajstčlanski ligi zasedla predzadnje mesto in tako izpadla v 2.SNL. Tudi tam ni šlo nič bolje in po občutni redukciji slovenskih lig je moral Slovan leta 1995 celo v tretjo ligo zahod. Leta 1996 se je Slovan združil z vevško Slavijo, nov klub pa so poimenovali SET Vevče. S selitvijo na Kodeljevo ter uvedbo rdeče-belih dresov je nov projekt dobil tudi podporo Slovanove navijaške skupine Red Tigers in vse je bilo pripravljeno za nov napad na prvo ligo. Močna ekipa, v kateri so bili Dušan Novak, Zoran Poglajen, Darko Karapetrovič, Dražen Žeželj, Darko Srovin, Dragan Hasanagić in najboljši strelec lige Anton Usnik, je brez večjih težav osvojila naslov in že v prvi sezoni izpolnila zastavljeni cilj. A tudi tokrat idila ni trajala prav dolgo, spet so se pojavile finančne težave, rezultati v prvi ligi so bili slabi, vrstile so se menjave trenerjev in v dveh letih je kodeljevsko-vevški hibrid izpadel tako iz prve kot tudi iz druge lige. Sledil je izpad v četrti rang, tam pa je Slovan po sedmem mestu v drugem poskusu leta 2002 le izboril vsaj povratek v tretjeligaško druščino. V 3.SNL se je moštvo v prihodnjih letih večinoma borilo za obstanek, pri čemer so jim nekajkrat šli na roko tudi izstopi in odpovedi napredovanja nekaterih tekmecev. Nekoliko bolj ambiciozno so se sezone v klubu lotili leta 2006 in z nekaj povratniki napovedovali povratek v drugo ligo. V prvi sezoni jim s četrtim mestom to ni uspelo, še bolj zanimivo pa je bilo prihodnje leto, ko se je tretjeligašem pridružila tudi Olimpija. Slovan se je jeseni dobro kosal za naslov, moštvo z Goranom Miškičem, Vanjo Starčevičem, Kristjanom Cimerotičem in Mariom Kitičem pa je za Bežigradom pred 2500 gledalci celo prišlo do remija 2:2. Spomladi je ekipa popustila, v klubu pa so se znova pojavile že znane težave. Po dveh slabših sezonah je nato leta 2009 Slovan ostal brez tretjeligaške licence in okrnjena zasedba se je v težki situaciji z novim vodstvom znašla v regionalni ljubljanski ligi. Iz nje je nato izpadla še do MNZ ranga, v katerem tekmuje tudi danes.

Leta 2019 se je začelo novo poglavje ND Slovan. Zamenjala se je uspešna uprava z g. Tihomirjem Borenovićem, ki je uspela klub potegniti iz finančnega brezna nastalega zaradi slabega gospodarjenja predhodnikov in predala finančno sanirano društvo novi upravi s predsednikom g. Ivanom Simičem